Nedolžno nebo se skrije v dlan
in zaspana jutra so samo klici ptic iz bližnjih polj.
Prebudi me jutranji dotik zarje,
vem da si tukaj.
S konicami prstov se nežno dotikam tvojih hladnih dlani.
Z zaprtimi očmi opazujem gube v kotičkih tvojega nasmeha.
Vonj nežnega jutranjega svitanja prebuja najgljoblje strahove,
ki so skriti globoko v bombažni odeji.
Mogoče pa le enkrat pokukajo iz njenega objema.
Odeja je mehkejša kot včerajšnji utrinki,
prebujanje pa še nikoli ni bilo slajše-
od jagod, od vonja in od poljuba,
ki si mi ga dal ob vrnitvi v grenko jutro.
(napisala Anja R.)
